Knjiga je duhovna zaobljuba enega rodu drugemu; zaobljuba umirajočega starca mladeniču, ki začenja živeti …

(Aleksander Hercen)

 

Zadnjič sem po naključju naletela na raziskovalno nalogo učenca mariborske šole Luke Petelina, ki se je lotil raziskovalne naloge z naslovom Kaj pomeni knjiga mladostniku? Seveda so rezultati pričakovani, mladi so prepričani, da je informacijska tehnologija izrinila knjigo, mladi redko berejo knjige, še redkeje kupujejo. Presenetljiv pa je bil odgovor mladih, ki so prepričani, da bi natečaji z nagradami pripomogli k večjemu zanimanju za knjige. Morda v razmislek vseh, ki se ukvarjamo s knjigami, vzgojo otrok in promoviranju knjige. Zanimiv je tudi odgovor mladostnikov, ki so prepričani, da so starši tisti, ki bi jih morali spodbujati k branju knjig. Ponovno nekaj v razmislek.

Spominjam se naše družine na počitnicah pred nekaj leti. Midva z možem in sin radi beremo knjige, najmlajša članica družine, hči, pa nikakor ni hotela brati. Ko smo bili v kampu, kjer smo mi trije neskončno uživali v branju knjig, je tudi hči posegla po knjigi. Ne vem, morda je bilo zaradi dolgčasa, morda nam je hotela biti podobna, morda spet kaj tretjega, a tisto poletje je prebrala dve ali tri knjige, kar je bilo do takrat zanjo nepredstavljivo. Še več, kljub temu, da je bila vedno zelo jezna na brata, ker toliko bere in jo ignorira, je pred mesecem dni prišel trenutek, ko je segla po knjigi. Minil je mesec dni in prebrala je štirinajst! knjig. Vzame jo s sabo, ko gremo k eni ali drugi babici, čeprav ji tam ni bilo nikoli dolgčas in se je vedno dogajalo preveč za dva dni, kolikor smo bili tam.

Vsi odrasli, ki se zavedamo, da je pomembno, da mladostniki kdaj preberejo kakšno knjigo, ki vemo, da je ljubezen do knjig tista, ki pomeni razliko med uspehom in neuspehom, pa naj bo to učbenik, roman ali knjiga, ki pokriva zanimanje naših mladih nadebudnežev, ne smemo pozabiti, da je najmočnejše orodje, ki ga imamo v rokah, lastni vzgled. Če sami prostodušno priznamo, da smo v življenju prebrali le tisto knjigo, ki smo jo morali, da smo se izognili ‘cveku’ v šoli, potem od otrok ne moremo pričakovati, da bo v knjigah videl smisel ali užitek. Prepričana sem, da nam je to vsem bolj ali manj jasno, le da velikokrat pozabimo na to, da smo mi ti tisti, ki zavedno, predvsem na nezavedno vplivamo na navade naših otrok, mladostnikov, posledično pa tudi na vnuke in širšo družbo.

Poznam kar nekaj primerov, ko so mame z le osnovno šolo, a veliko ljubeznijo do branja, vzgojile navdušene bralce knjig, uspešne učence, dijake in študente. Čeprav otroci niso odraščali v intelektualno ali materialno spodbudnem okolju, so uspeli, kajti mame so jim pokazale, da se v knjigi dogajajo zanimive stvari, kar je spodbudilo njihovo zanimanje. Mame so s svojim vzgledom poskrbele, da so otroci segli po knjigah tudi potem, ko so brali sami. Govorim o mamah in otrocih, čeprav v resnici mislim na mame in predvsem hčere, kajti na žalost je tako, da smo predvsem ženske tiste, ki največ beremo. Premalo, a še vedno več od moških. Morda pa je to priložnost za tretji razmislek.